Osrednja slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku

Danes se je v dvorani Doma kulture Kamnik odvijala osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku Prešernovem dnevu, ki jo je pripravila ekipa Doma kulture Kamnik ob podpori Občine Kamnik. V imenu Občine Kamnik se je dogodka udeležil podžupan Uroš Pirc, skupaj z direktorico Javnega zavoda za kulturo Kamnik Ireno Gajšek, tokratni slavnostni govornik pa je bil letošnji dobitnik Murkove listine za ohranjanje in prezentacijo industrijske dediščine Kamnika Marko Kumer.

Po Zdravljici v izvedbi Prvega slovenskega pevskega društva LIRA Kamnik je zbrane kot gostiteljica pozdravila direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek: »Spoštovane obiskovalke, cenjeni obiskovalci, lepo pozdravljeni na današnji proslavi v čast enemu največjih slovenskih pesnikov, Francetu Prešernu, ker pa je leto 2024 leto generala Rudolfa Maistra, smo na slovesnosti delček pozornosti namenili tudi njemu. Kot direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik bi ob tej priložnosti izpostavila pomen kulture za rast in krepitev veljave naroda. Kultura ni nebodigatreba, ampak orodje, s katerim si utrjujemo naš pomen v svetu. Njen univerzalni jezik je dostopen vsakomur. Zato jo cenimo in jo negujmo. K temu stremimo tudi v Javnem zavodu, ki ima tri enote: Dom kulture Kamnik, Mekinjski samostan in Kreativna četrt Barutana (objekt ključavničarstvo). Predana ekipa se trudi, da kulturo približa vsakomur. Tako pripravljamo pester izbor prireditev, med katerimi lahko sleherni posameznik najde nekaj zase. V lanskem letu smo tako izvedli preko 354 dogodkov in gostili okoli 32.000 obiskovalcev. V Mekinjskem samostanu smo kljub ujmam zabeležili skoraj 1.900 nočitev domačih in tujih gostov. V izvedbi imamo dva pomembna projekta financirana iz evropskih sredstev projekt Znanje preteklosti vezan na obnovo samostanskega sadovnjaka in prenovo dvorane Galerija ter projekt Commheritour vezan na valorizacijo nesnovne kulturne dediščine z osredotočenostjo na zeliščarsko in kulinarično dediščino samostana. Prijavili pa smo se tudi na razpis novi Bauhaus v partnerstvu z občinama Kamnik in Škofja Loka, s katerim bi v samostanu radi vzpostavili Center oblačilne dediščine, ki ima v Kamniku bogato tradicijo. Z enako ambicioznim ciljem smo zakorakali tudi v letošnje leto. Snujemo nove programe, s katerimi bi pritegnili tudi mlajše generacije k kulturnemu udejstvovanju. S povezovanjem z drugimi kulturnimi ustanovami v občini in širše želimo ustoličiti kulturo kot najvažnejšo narodno identiteto. Menimo, da bo naš glas slišan in naš trud poplačan. Želim vam lep večer!«

Podžupan Uroš Pirc je v imenu Občine Kamnik namenil naslednje misli: »Spoštovane gostje, spoštovani gosti, iskreno me veseli, da vas lahko pozdravim na predvečer slovenskega kulturnega praznika, še posebej pa me veseli dejstvo, da bomo že danes slovenski kulturni praznik lahko povezali tudi z letom generala Rudolfa Maistra. Občina Kamnik se zaveda pomembne vloge kulture, ki nam omogoča pogled v preteklost in razmišljanje za sedanjost ter razvoj. Slednji pa ni mogoč brez posodabljanja infrastrukture, v kateri ustvarjate vi, naši kamniški kulturni ustvarjalci, zato mi dovolite, da na kratko opišem investicije, ki se bodo v okviru proračuna Občine Kamnik izvajale v letošnjem letu. Občina Kamnik je že lani začela z aktivnostmi za obnovo bronastega dela spomenika Draga Tršarja v Parku Evropa, na katerem se bodo izvedla potrebna restavratorska dela in utrdilo jedro skulpture v vrednosti 95.000 evrov, za obnovitvena dela pa smo polovico sredstev dobili s strani Ministrstva za kulturo. Na območju Parka Evrope bomo poleg spomenika pristopili še k ureditvi njegove širše okolice ter ostalemu delu parka Evropa v vrednosti 20.000 evrov. Glasbena šola Kamnik je lani v uporabo predala nov povezovalni hodnik, ki matični del Glasbene šole Kamnik povezuje s stavbo na Kajuhovi ulici. Tik poleg stavbe Glasbene šole pa se bo letošnje leto začel izvajati eden večjih projektov, in sicer prepotrebna prenova prostorov Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik. Izvedla se bo celovita energetska sanacija kompleksa, na ostrešju bo postavljena tudi nova sončna elektrarna. Občina v ta namen namenja letos več kot 1,5 milijona evrov, projekt pa se bo zaradi obsežnosti izvajal tudi v letu 2025. Tudi letos skupaj s predstavniki krajevnih skupnosti nadaljujemo z urejanjem krajevnih domov, kjer se v lokalnem okolju razvijata kultura in ljubiteljska umetnost, pri obnovah pa s prostovoljnim delom sodelujejo krajanke in krajani posameznih lokalnih skupnosti. Deloma bodo obnovljeni domovi v Kamniški Bistrici, Godiču in v Srednji vasi, za vsak krajevni dom pa je zagotovljenih 20.000 evrov. V okviru teh investicij smo lani skupaj s krajevno skupnostjo dokončno uredili Kulturni dom Šmartno v Tuhinju. Občina Kamnik nadaljuje s sanacijo grajskih stolpičev na gradu Zaprice, v ta namen pa zagotavljamo 88.000 evrov. Na Veliki planini se bo sanirala dotrajana skodlasta streha Preskarjeve bajte, ki je edini primerek ovalne velikoplaninske bajte in je preurejena v muzej, Občina sanaciji namenja 17.000 evrov, pričeli pa bomo z obnovo Budnarjeve domačije v vrednosti 20.000 evrov. V Samostanu Mekinje, ki ima več kot 700-letno tradicijo in postaja vse bolj prepoznaven kulturni center, je bil obnovljen prostor v pritličju samostana. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi dejstva, da se kultura razvija še na enem izredno pomembnem mestu. Na ostankih nekdanje kamniške smodnišnice si v zavodu Mladinski center Kotlovnica v okviru projekta Naredimo kreativno četrt Barutana želijo popularizirati prostor, vanj pa umestiti tudi vsebine za mlade ter spodbuditi razvoj kreativno-družbenega kulturnega centra na ostankih nekdanje kamniške smodnišnice. Izzivov na področju kulture nam prav gotovo ne manjka. Morda bo kdo dejal, da se kultura ne meri v denarju. Zavedam se, da je kultura neprecenljiv zaklad, ki ga ne moremo izmeriti zgolj v denarju, in zavedam se, da se kultura ne more preliti v številke, in jo ne moremo z njimi izražati. Njena vrednost je neprecenljiva. A z investicijami in z urejanjem infrastrukture na Občini Kamnik vlagamo predvsem z željo, da bi naši kamniški kulturniki lahko ustvarjali v dobrih, urejenih prostorih. Mahatma Gandhi je dejal: »Kultura ne pozna meja ali političnih barier. Kultura si lasti svoje mesto v človeškem srcu in duši, ne v politični areni.« Naj živi kamniška kultura. Iskrene čestitke ob slovenskem kulturnem prazniku in dobrodošli tudi jutri v Dom kulture Kamnik, kjer si boste lahko ogledali kamniški kulturni maraton.«

Slavnostni govornik, dobitnik Murkove listine za ohranjanje in prezentacijo industrijske dediščine Kamnika Marko Kumer pa je ob tej priložnosti povedal: »Spoštovano občinstvo, v čast mi je, da lahko na predvečer praznika kulture z vami podelim nekatera svoja razmišljanja o temi, ki me zaposluje zadnje desetletje. Sem predstavnik generacije, rojene v šestdesetih letih, v obdobju, ko staršev ni več stiskal ideološki primež in je bila lokalna industrijska proizvodnja v zenitu. Širitve in združevanja istorodnih industrijskih obratov ter zgolj ideološke uravnave podjetij je bilo konec. Cele družine in posamezni predeli Kamnika so bili povezani s tovarnami, ki so zaposlovale po več tisoč delavcev. Šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja so prinesla tudi razmah družbenega standarda – gmotnih, delovnih in družbenih življenjskih razmer delavskega razreda. Kamnik je postal v osemdesetih letih eno najbolj razvitih industrijskih območij in tudi mesto z najvišjim bruto donosom na prebivalca v nekdanji skupni državi Jugoslaviji. Na začetku devetdesetih let minulega stoletja se je s spremembami družbenega sistema v Sloveniji pojavila tudi potreba po prestrukturiranju slovenskega gospodarstva. Privatizacija podjetij je bila decentralizirana in je množično potekala preko državljanskih certifikatov. Kamniško gospodarstvo se je moralo v kratkem času preusmeriti z jugoslovanskega na mednarodni trg. Nekatera podjetja so skušala ohraniti zdrava jedra, drugi so iskali poti v domačih in tujih prevzemih, nekateri so preživeli z lastnim prestrukturiranjem, mnogi so dočakali stečaj in zapiranje tovarne ali pa so se dokončno sesula v okviru družbene sanacije. Tako je večina žal že zaključila svojo zgodbo in le peščica uspešno nadaljuje in razvija dolgoletno tradicijo prepoznavne kamniške industrije. Za propadlimi tovarnami ostajajo žalostne zgodbe, celo brisani prostor, opuščene tovarniške zgradbe in neizkoriščeni potenciali novonastalega prostora ali sekundarne rabe industrijskih objektov. Ostaja duhovna – nesnovna dediščina utopičnega socialističnega obdobja – enim kot nostalgičen spomin, spet drugim kot travmatična izkušnja. Kako izkoristiti vse te potenciale v turistično-kulturne  in še  razne druge namene je vprašanje, s katerim bi se bilo še kako smiselno preizprašati po natančnejšem evidentiranju – tako materialne kot nesnovne dediščine industrializacije mesta Kamnik. Konec dvajsetega stoletja je tako prinesel skorajšnje popolno izginevanje  dediščine industrializacije. Po opustitvi proizvodnje so se prostori industrializacije izpraznili ter postali dediščinski vir. Toda – obenem predstavljajo prostorski potencial in priložnost za umestitev  različnih, ne nujno kulturnih vsebin, ki naj bi obogatili okolje v katerem prebivamo in živimo. Danes te stavbe in območja ne pričajo le o spremembah v načinu dela in tehnologij, temveč tudi o spreminjanju življenja v celoti. Z željo po ohranitvi avtentične pričevalnosti industrijskih prostorov je potrebno procese prenove in ponovne uporabe ustrezno načrtovati z upoštevanjem dediščinske kvalitete. Pri tem pa nikakor ne smemo pozabiti na ljudi, ki so šele dodali smisel življenja. Vsega o čemer sem govoril. Govorimo o ljudeh, ki so te razvojne zgodbe soustvarjali: od raziskovalcev, inovatorjev do delavcev za stroji in v rudnikih. Danes so prostori njihovega dela velikokrat na prvi pogled le degradirane površine in jim režejo srca. Industrijska dediščina je hočeš nočeš ključna pričevalka razvoja družbe v zadnjem stoletju in seže – tudi na Kamniškem še nekoliko nazaj. Razvoj tehnologije in napredek znanja – znanosti sta povzročila urbanizacijo dotlej pretežno ruralnih območij. Pokrajino so za dolgo zaznamovale kompleksno grajene strukture. Tovarne, zgradbe, stanovanjski kompleksi za več družin, skupna infrastruktura kompleksnih grajenih struktur so usmerjali razvoj celotnih območij ter narekovali urbanizacijo. Kaj meni osebno pomeni praznik kulture? Večino zadnjih let so to vodstva po razstavah, ki sem jih nazadnje pripravil. In to je zelo prijeten dogodek, imam srečo, da tako v muzeju, kjer sem zaposlen in tudi na radiu, kjer sem honorarec, počnem stvari, ki so mi všeč, me zanimajo, in jih torej rad počnem. Če jemljemo kulturo kot abstrakcijo človeškega obnašanja, ki obsega strnjene vzorce znanja, verovanj in predajanja znanja naslednjim generacijam, potem si pod kulturo zamislimo jezik, ideje, vrednote, verovanja, šege in navade, tabuje, institucije, orodja, tehnike, ceremonije, rituale in seveda različne umetnosti. Vsaka kultura močno vpliva na posameznikove vrednote, vedenje in ideale. Kulturne spremembe nastajajo zaradi ekoloških, družbeno-ekonomskih, političnih, religioznih ali drugih ključnih dejavnikov. Tako je dediščina industrializacije nosilec mejnikov v tehnološkem in znanstvenem razvoju, je temelj identitete blagovnih znamk, ki so nosilci gospodarskega razvoja. Vse lepo in prav in zakaj ni tako? Ali smo svoje znanje udejanili v dobro družbenega razvoja in ali smo pri tem osmislili samega sebe? Kaj smo želeli in kaj smo dobili? Kdo je kriv, da je, tako kot je? Mi vsi, tudi tisti, ki smo imeli polna usta priložnosti, se nismo ulegli pred bagerje in nismo se spopadli z mafijskimi rabotami sumljivega slovesa.  Ni pa še vse izgubljeno. Če pokukamo v kamniški kolektivni spomin, se bomo spomnili konstantnega razkola med amaterizmom in profesionalizmom, ki se je vsake toliko časa razrastel v pravcati kulturni boj, porojen bodisi s kardeljevskim ali mahničevskim navdihom. Trenja med ruralno in urbano kulturo, nasprotja med vladnim in nevladnim sektorjem, med javnimi zavodi in NGO-ji se zdijo rešljiva, a le če smo sposobni preseči egoizem, vzvišenost in elitizem ter se posvetili sprejetosti, dobrodošlosti in vzajemnemu sodelovanju. Sam imam s tem skoraj same prijetne izkušnje. In ja, periferija zna presenetiti in ponuditi včasih tak presežek, ki ga center ni bil zmožen. Žal pa center posrka veliko večino sposobne umetniške in kulturne srenje. Le malokateri se zavestno in trmoglavo odločijo za delovanje v domači fari. Ker imajo Kamnik tako trdovratno vraščen v svojo DNK.  Tudi sam ostajam vsaj z eno nogo zagrizen član lokalnega kulturniškega kroga. Politično dogajanje, naj bo to na nacionalni ali lokalni ravni, pa bo kulturnike vedno navdihovalo, vsako leto bolj bogato in vsako leto bolj obilno. Spoštovani, želim vam prijetno praznovanje dneva kulture. Meseci, ki prihajajo vam bodo zagotovo prinesli DOBRE NOVICE. Zahvaljujem se za obzirno potrpljenje.«

V kulturnem programu so sodelovali pevci Prvega slovenskega pevskega društva LIRA Kamnik pod vodstvom dr. Andreja Missona, kamniški skladatelj Simon Skalar skupaj z vokalistko Katjo Skalar, ki sta predstavila skladbe z Maistrovim besedilom ter Vita Schlegel in njena gibalna kompozicija z avtorico koreografijo Ano Medvešček. Scenarij je delo Gorana Završnika, za grafično podobo in video sta poskrbela Anej Ivanuša in Dušan Sterle. Vezna beseda je pripadala Maticu Mačku. Producent prireditve je bil Javni zavod za kulturo Kamnik ob podpori Občine Kamnik, oblikovanje luči in zvoka v izvedbi Primoža Jerasa ter Blaža Flerina.

Že jutri, v četrtek, 8. februarja 2024, pa vljudno vabljeni v Dom kulture Kamnik, kjer se bo odvijal Kamniški kulturni maraton, poleg tega pa tudi druge javne ustanove in posamezniki pripravljajo različne dogodke v počastitev slovenskega kulturnega praznika Prešernovega dne.

Osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v občini Kamnik je bila letos v znamenju nastajajočega novega lokalnega kulturnega programa, ohranjanja kulturne dediščine, razvoja sodobnih umetnosti in je bila vključena v program Leto generala Rudolfa Maistra v Kamniku.